Glasbeni gost na otvoritvi: Julijan Erič

Vsestranska umetnika Milan in Miha Erič sta izjemna risarja, ki obvladata slikarski »metier«, in hkrati presegata okvirje gole likovnosti, vendar vsak na svoj način. Milan, profesor na ALUO statičnost umetnin dopolnjuje ne le z gibljivimi slikami in animacijo, temveč tudi z naključno igro polivank in pihank, ki jih vzame za izhodišče, in jih duhovito ali kritično poantira in z risbo mojstrsko nadgradi. V tej "šegavi pomenljivosti" se skriva in spet odkriva nekakšna socializacija naključja, ki kaže kako naključno lahko
postane ključno, ne le na papirju, temveč tudi v življenju. To živo napetost med naključnim in mojstrskim,likovnim in konceptualnim, osebno izpovednim in družbeno kritičnim bi lahko imenovali modrost kontrapunkta. Miha, ki je iz oblikovanja vizualnih sporočil tudi diplomiral na ljubljanski ALUO, je risbo izmojstril v grafiki, svoje lesoreze in linoreze dopolnjuje z barvo, ki jo večkrat prelije čez črte kontur in s tem presega golo, črno belo ilustrativnost. Mojstrstvo risbe mu omogoča, da novi realizem ekološke in družbene kritičnosti odpira v svetove sveže nadrealističnosti ... V polifoničnih strukturah njegovih slik avtor tudi če bi hotel ne more skriti vpliva glasbe, ne samo v natančnem ritmu in jasni melodiji večplastnih likovnih kompozicij začuti se v armosferi, v sferi cele slike in njenem melosu. Veščina obema omogoča, da sta kritična do tistih civilizacijskih problemov, ki razvoj spreminjajo v razkroj in vodijo v katastrofo, obenem pa
v postapokaliptičnem vzdušju nujne prizemljitve njune podobe odpirajo prostore novega upanja … Kurenta, to prastaro domala mitsko strukturo, obdelata in oživita v istem letu, a vsak na svoj način v sozvočju z besedami Ivana Cankarja, ki v svojem Kurentu zapoje: »O Zemlja, zemljica, mati, če nimaš kruha, daj mi kamen, še ob kamnu bom prepeval.« Ta prastari in hkrati moderni klic k uglasitvi in prizemljitvi v luči
ljubezni, tiste najbolj prvinske, materinske pod pritiskom podnebnih sprememb skozi njuno delo, izkušnjo dveh generacij, sporočilo očeta in sina, zazveni spet čilo in za ves svet še bol nujno ...
Janko Rožič